Zakaj so naše mišice zakrčene

Centralni živčni sistem je odgovoren za delovanje telesa kot celote. Da se lahko gibamo ter izvajamo željene in potrebne gibe je odgovoren živčno mišični sistem. Mišični refleks ima čutno in gibalno komponento. Poleg osnovnih refleksov, so v človeški somi prisotni tudi kompleksnejši refleksi, katerih osnovni namen je senzomotorično učenje in posledično gibanje.

Mišični refleksi, ki izhajajo iz razumskega dela centralnega živčnega sistema in povzročajo senzorično motorno amnezijo (SMA), ločenost uma in telesa, se pojavljajo v zelo specifični obliki. Thomas Hanna (utemeljitelj somatike) je opredelil tri tipične refleksne odzive: refleks zelene luči, refleks rdeče luči, in refleks travme.

Landau refleks ali v somatiki refleks zelene luči je eden od avtomatizmov globokih možganskih struktur, ki že od rojstva naprej usmerjajo naša življenja. Namen refleksa je dojenčku omogočiti avtomatsko gibanje. Gibi in dejanja, ki se zgodijo kot posledica refleksov, omogočajo kasnejše učenje zavestnega gibanja, ki se kot čutno gibalna izkušnja zgodijo v našem živčno mišičnem sistemu. Da lahko načrtujemo in izvedemo željeni  gib, je potrebno del telesa najprej začutiti, nato po senzornem delu živčevja informacija potuje do senzomotoričnih centrov v možganski skorji od koder po motoričnem delu živčevja začuteno, spremenimo v željeni gib. Brez čutenja ni gibanja in brez gibanja ni čutenja, zato je zavestno gibanje posledica učenja.

Na začetku življenja vse učenje poteka na podlagi občutenja in reakcije na občuteno. Tako funkcija refleksov počasi prehaja v željeno aktivnost in hotni gib.

V prvem letu dojenček največ učenja nameni gibanju in grobemu motoričnemu razvoju, usmerjen je k takrat pomembnemu cilju, hoji. Ko je osnova osvojena, ob dovolj dinamične stabilnosti se lahko prične razvoj fine motorike, prijemanja in igre s predmeti, temu sledi učenje akademskih sposobnosti. Občutenje gibanja in učenje gibanja sta osnova razvoja intelegence.

Dojenček do tretjega meseca zelo malo aktivno sodeluje v gibanju, dokler se ne aktivira Landau refleks v zadnjem delu vratu, kar mu omogoči dvig glave. Najlažje je to prepoznamo, ko leži dojenček na trebuščku in pase kravice. Ko nastopi 5 mesec se aktivira Landau refleks v celoti, kar pomeni, da se aktivira celostna ekstenzija po hrbtenici ter v zadnjem delu nog in rok. Takrat rečemo, da dojenček »plava«. Sedaj iz fleksijskega gibalnega vzorca preide v ektenzijski gibalni vzorec, ki je nujno potreben za pokončen položaj. Ko se aktivira glavica v prostoru, se tudi obe očesi postavita v horizontalno linijo, hkrati se aktivira tudi center za ravnotežje, ki je v ušesu za očesoma. Hkrati z Landau refleksom se prične torej učenje ravnotežja, ki je osnova vsakega spreminjanja položaja.

Z Landau refleksom se nadaljuje senzorno motorično učenje, ter integracija naučenega v kvaliteto gibanja, drže in izkušenj. Osvajanje hoje je tudi posledica Landau refleksa. Hoja je kompleksno gibanje zato potrebujemo ravno prav sproščen sprednji del telesa, ob ravno prav napetem zadnjem delu telesa. Ravno prav mehko, lahkotno telo je potrebno za tako dovršeno in usklajeno gibanje.

Refleks zelene luči, opisujejo aktivnosti, ki premikajo telo posameznika naprej. Je refleks veselja, aktivnosti in premikanja naprej proti cilju.

Ko postane refleks navada, je nezavedno aktiviran vse čas. Takrat zaradi pomanjkanja občutenja stalne napetosti v zadnjem delu telesa, mišic ne sproščamo več v polni meri. Čez leta mišica izgubi sposobnost podaljševanja za 30% do 40% procentov. Sedaj se prične kronična, podzavestna zakrčenost mišic, ki ni več pod našim zavestnim nadzorom.

Ko je mišica napeta 30-40% 24 ur dnevno, sedem dni v tednu se začne izločati mlečna kislina. Osebe doživljajo bolečine sedaj tudi ponoči, ko bi se moralo telo popolnoma sprostiti. Mlečna kislina tako vzdraži senzorne receptorje za bolečino in pojav kronične bolečine je tukaj. Vse le zato, ker ne zaznamo več povišane mišične napetosti v celotnem zadnjem delu telesa.

Refleksi so prisotni in nas vodijo v naših življenjih, pravzaprav že kar dominirajo v večini naših življenj. Koliko bo lok v ledvenem delu hrbta izrazit je odvisno kako živimo.. Vsakokrat ko moramo nekaj storiti, odvisno koliko stvari moramo opraviti v kratkem času, je odvisno kdaj bo Landau refleks začel nezavedno dominirati v naših življenjih. Prisotnost bolečine pove, da ne znamo več zavestno sprostit mišic. Bolečina, napetost kjerkoli v zadnjem delu telesa je povezana z nezmožnostjo začutiti in zavestno sprostiti mišice refleksa zelene luči.

Stalna mišična napetost pomeni stalno izgubo življenjske energije kar je za posameznika velika energijska obremenitev. Ker določenih mišic ni možno več občutit in nadzorovat se prične kompenzacijsko gibanje, kar pomeni dodatno mišično napetost, ki načeloma za določeno gibanje niso potrebne. Tako se prične uporabljat večje število mišic za gibanje, ki v osnovi za svojo učinkovitost dodatnih mišic ne potrebuje. Telo dolgoročno izgublja energijo, potrebno za ostale telesne, čustvene in miselne procese. Počasi a vztrajno drsimo tudi v čustveno izgorelost.

Tukaj se vključi tudi komponenta čustva jeze, ki je prisotno v refleksu zelene luči. Na začetku je zdravo izražanje jeze naše gorivo za napredek, čez čas, ko postane refleks kronično podzavestno aktiviran, se vse več jezimo, pogosto ne najdemo direktnega vzvoda le vsepovsod se najdejo priložnosti, ki vzbudijo jezo. Sedaj se prične dogajati nasprotno, telo želi sprostiti energijo jeze, ki je ujeta v informacijah znotraj mišične membrane in nas počasi osebnostno spremeni v jezljivca in nezadovoljneža z vzkipljivim karakterjem.

Refleks zelene luči ima v svoji osnovi prilagoditveno nalogo v odzivanju na stres. Ta posebni refleksni celostni vzorec gibanja odraža naše odzive na stres in težje čustvene dogodke tako, da zakrči mišice v telesu. Posledično pride do SMA, ki vodi v večino nepravilnosti v delovanju senzomotoričnega sistema v  telesu. Nehoten in stalno aktiviran centralni živčni sistem vpliva na prekomerno delovanje hormonskega sistema, ta nato poruši delovanje imunskega sistema in to vodi v bolečine, bolezni in neprijetna čustvena stanja, ki močno slabšajo kvaliteto življenja.

Togost, bolečine, obrabe in bolezni mišično skeletnega sistema so prve na seznamu. Nato se zgodba le poglablja v izgubi občutenja telesa, posledično izguba in osiromašenje čustvovanja, kar vse vpliva na izbiro misli, to pa na izbiro dejanj in rezultati so vse manjkrat to kar si v resnici želimo.

Česar ne čutiš ne moreš spreminjati. Brez učenja novih občutkov ni spreminjanja, brez spreminjanja ni napredka in odprave bolečine s prevzemanjem nadzora nad čutenjem mišic, ki so le služabniki naših možganov.

 

Petra Šmid Seljak,

učiteljica AEQ Odnosov 1 stopnje, učiteljica AEQ Dihanja 2. stopnje, učiteljica AEQ Metode 3. stopnje in učenka AEQ Metode 4. stopnje 3/5, terapevtka razvojno nevrološke obravnave, Bownova terapevtka

Objavi komentar