Uporaba čustev za vzpostavitev ravnovesja

V AEQ metodi ločimo agresivna in pasivna čustva.

Agresivna čustva so tista, ki zapustijo naše telo preko mišične membrane v okolje. Ta čustva povzročijo spremembo okolja znotraj nas ter v naši okolici, tako da vzpostavijo novo ravnovesje.

Pasivna čustva so tista, ki jih kljub občutenju v notranjosti ne prenesemo v okolje temveč ostanejo neizražena in s časom potlačena. Njihov glavni namen je potlačiti agresivna čustva, ki bi lahko težave, ki povzročajo neravnovesje uredila.

Agresivna čustva so vsa, ki jih poznamo vendar jih ločimo med takšna, ki po uporabi v okolju naredijo red (sintropijo) ali pa nered (entropijo), tako velja po drugem fizikalnem zakonu termodinamike.

Uporaba entropičnih agresivnih čustev (EAČ) ima dvojni namen, izraziti zelo resno potrebo po ureditvi stanja in sprožiti primerno močno energijo, da se zmanjša kompleksnost določenega odnosa ali da se del odnosa prekine in zaključi. Lahko le začasno do primerne, višje urejenosti odnosa.

Za učinkovito rabo EAČ je potrebna dovolj nizka senzorna amnezija ali senzorna odtujenost ter višja čustvena zrelost, da lahko zaznamo, da je odnos v katerem smo, neprimeren in škodljiv.

Le tako lahko določimo kakšen odnos si želimo, kaj nas v odnosu moti in kateri del odnosa želimo ohraniti v prihodnosti.

V somatskem razmišljanju agresija pomeni gibanje proti cilju, nasprotje agresije pa je regresija. Agresija pomeni, da je posameznik orientiran k realnosti, medtem ko regresija kaže na umikanje od realnosti.

Z močnimi, še posebej entropičnimi agresivnimi čustvi ima večina ljudi težave. Zavedajo se, da uporaba močnih čustev pusti tudi močne posledice. Razdiralnost se čuti že v telesu, kadar so takšna čustva začutena, kakšen je šele učinek na drugo osebo, ko so uporabljena v izražanju ter vplivanju na odnos.

Za primerno uporabo in doseganje želenega učinka uporabe agresivnih čustev je potrebna dovolj visoka čustvena zrelost in čustvena učinkovitost.

Ciljnost uporabe EAČ je pomembna za urejanje posameznika ter odnosov, ki so usklajeni z zakonom časa. Da časa niti ne prehitevamo, še manj zaostajamo v njem, da urejamo odnose pravočasno.

Kadar temu ni tako, je pritisk vpliva podzavesti še močnejši, ki tako pokaže neusmiljene zobe kadar zadremamo v coni udobja in je zaradi vpliva senzorno motorne iluzije ne zaznamo ter ne ukrepamo pravočasno.

Primerna uporaba EAČ posameznika razbremeni, ter mu omogoči vedno pogostejšo uporabo parasimpatične veje AŽS kjer smo lahko sproščeni in s tem učinkovitejši, jasneje opazimo nelogičnosti v odnosih in jih hitreje ter učinkoviteje urejamo.

Neprimerna in dolgotrajna uporaba EAČ lahko tudi vodi v uničene odnose, zlorabljene osebe v odnosih, kadar ena od strani ni sposobna ali ne sme zapustiti takšnega odnosa.

Zaradi nezavednega vpliva senzorno motorne iluzije se poveča delovanje simpatične veje AŽS, poviša mišični tonus zaradi preobremenjenosti in izčrpanosti.

Takšno stanje vodi v vedno večji obup, kot posledica nerazumevanja vplivov preteklih dogodkov na življenje v sedanjosti.

To se zgodi pogosteje kadar je bil posameznik vzgojen tako, da lastnih bremen ni smel prelagati tudi na druge ali je v družini imel vlogo razbremenjevalca in je posledično moral prehitro odrasti.

Takšna preobremenjenost in izčrpanost zavesti posamezniku ne omogoči počitka in nabiranja novih spoznanj v coni užitka, ker je ujeta v coni realnosti, kjer sta potrebna pretirana kontrola in nadzor.

Kasneje v odraslosti in partnerskih zvezah takšne osebe pogosto ta bremena preložijo na osebe, ki so odvisne od njih ter tako obremenijo druge, da bi razbremenila sebe.

V takšnih odnosih ni poti, kjer bi lahko vpleteni zaznal smiselnost uporabe sintropičnih agresivnih čustev (SAČ) ter uredili odnose z ljubeznijo in sočutjem.

Mnogo pogosteje vodijo v nezavedno uporabo EAČ ter zlorabo in tragiko spreminjanja vedenja drugih, namesto lastne neučinkovitosti in odtujenosti.

Posledice so uničenja odnosov in vpletenih oseb v imenu novodobnih bolezni in stanj, ki so pogosto nepopravljiva ter vodijo v zaključek življenja na tragične načine.

Ta čustva so sovraštvo, zagrenjenost, gnus, bes, gnev, maščevanje, prezir, protest in kljubovanje.

Koliko neizražene kinetične energije, ki v telesu ostane le kot neizražen potencial, potencialna energija. Presežki le te ustvarjajo kronična stanja nemoči in bolezni sodobnega časa.

V telesu energija ne more obstati, mora se spreminjati tako kot se spreminjajo vsa stanja v delujočih sistemih.

Naraven potek spreminjanja potencialne energije je sprememba v kinetično energijo. Mišice se gibljejo, za kar potrebujejo potencialno energijo, ki se z gibanjem, čustvovanjem in vedenjem izraža v obliki kinetične energije.

S tem se urejujejo potrebna stanja za več ravnovesja med posameznikom in okolico v kateri živi. Tak je smotrn, zdrav, naraven proces spreminjanja neučinkovitih stanj energij in odnosov v učinkovitejša. Tako se ustvarja ravnovesje v somi.

Ko je potek spreminjanja neučinkovitega odnosa lahkoten in učinkovit, se zdi uporaba SAČ preprosta in spontana. Tudi urejanje odnosov je spontano in učinkovito, čustvena zrelost in učinkovitost sta primerni zakonu časa ter zmanjšujeta potrebo po kroničnih stanjih SMA, SMO in SMI.

Kadar pa je za bolj zapletene odnose potrebna uporaba EAČ, jo posameznik z višjo čustveno zrelostjo in učinkovitostjo uporabi ciljno in učinkovito za začasno ali tajno prekinitev dela odnosa ali odnosa samega.

Vse je drugače, ko zaradi prenizke čustvene zrelosti in neučinkovitosti, potencialne energije zaradi togih in neprimernih potreb okolja posameznik ne more ali ne sme jasno izraziti.

V obliki neprimerne uporabe EAČ se le ta najpogosteje nenadzorovano izražajo v okolico in jo poškodujejo. Najpogosteje so žrtve posamezniki z nižjo čustveno zrelostjo in učinkovitostjo. Ta jim po zakonu časa tudi pripada, torej otroci.

Lahko pa se neprimernost uporabe EAČ posameznik uporabi tudi proti samemu sebi kar se izraža na telesno mentalnemu stanju vseh bolečin, bolezni in čustvenih stanj.

Zadržana in potlačena agresivna entropična čustva se s časom spremenijo v nemoč.

Nemoč je stanje, ko nismo sposobni urediti neravnovesja znotraj sebe in okolice v kateri živimo.

Naša zavest ne more učinkovito preživeti v tako toksičnem okolju zato uporabi kronično zakrčenost telesne membrane, ustvari SMI ter z njeno pomočjo ohranja popačeno realnost dojemanja kako smo in kaj čutimo. Iluzija tako postane nova realnost.

To je nevaren manever zavesti, ki je vzrok za vsa kronična stanja in občutke obupa, ki nas delajo kronično nezadovoljne in neučinkovite.