Potlačena čustva in zadržano vedenje

Preobremenjenost, povečevanje utrujenosti in omamljanje so edine možnosti nižanja mišičnega tonusa ob odsotnosti zavestnega nadzora nad telesom in vedenjem.

Na tak način se le poveča ločenost uma od telesa ter se le začasno sprosti mišični tonus, ki pa zaradi nespremenjenega stanja okolice in njenega pritiska na osebo, ne omogoči sprostitve njenega notranjega pritiska v okolico in s tem občutka olajšanja in razbremenitve.

Takšne oblike vedenja omrtvičijo telesno membrano, ki povišan mišični tonus omogoča ter dajejo lažen občutek sproščenosti. SMI (senzorno motorna iluzija), ki postopoma nastaja ob takšnem odtujevanju in potlačevanju občutenja lastnih občutkov in vpliva okolja v katerem oseba živi, je lahko trajna popačitev resničnosti, ki še vedno deluje toksično in obremenilo za osebo, le njeno zavedanje je izklopljeno od zavesti.

Kadar je v preteklosti spontano in avtentično vedenje osebe povzročilo negativen odziv okolja na zmanjševanje mišičnega tonusa je le tega zavestno potlačila ter s tem potrebne občutke in čustva, ki so podlaga za avtentično vedenje. Tako je zavestno in akutno preprečila ponoven negativen odziv okolja na njeno notranje dogajanje, saj jo je odziv okolja od katerega je bila odvisna preveč ogrožal.

Da občutke in čustva zadržimo v sebi moramo zavestno, zaščitno povečati mišični tonus.

Ob dovolj močnem pritisku okolja in njegovih zahtevah po zanj primernem vedenju se ta odziv avtomatizira in prenese v podzavestni del uma. Oseba postane učinkovita v za okolico primernem vedenju, kar zmanjša posledično, pritisk okolja nanjo. To je za zavest in um pozitivna sprememba. Tako se še dodatno utrjujejo v podzavestni vzorci o pravilnosti sicer popačenega in za osebo toksičnega vedenja ter povečujejo uporabo sistemov SMA, SMO in SMI. Tako se kronična in podzavestna mišična napetost, ki povečuje uporabo zaščitnega mišičnega oklepa povečuje, sposobnost in zmožnost prepoznati nepravilnost uporabe pa bistveno zmanjšuje.

Ti procesi zaščite z mišičnim oklepom kronično povišanega mišičnega tonusa, pa niso zaščiteni pred vplivom zakona časa, ki poskrbi, da zanikano in potlačeno ne more za vedno ostati skrito pred zavestjo.

Preneseni ali pridobljeni vzorci neučinkovitega vedenja, ki niso v skladu z resnico in pravico vse bolj višajo notranji pritisk ter pritiskajo na telesno membrano in s tem na zavest. Tako želijo doseči odtujeno zavest katera lahko omogoči spoznanje in spremembo, ki je potrebna za uresničitev potlačenih čustev in zadržanega vedenja.

Tako se oseba vedno bolj in bolje zaveda potlačenega v sebi in hkrati jo to bega, ker zaradi prenizke čustvene zrelosti in učinkovitosti ne zna stanja v sebi primerno izraziti in urediti.

Strah še dodatno dviguje napetost in zakrčenost telesa ter jo drži v ujetosti iluzije, da to kar čuti ni resnično.