Kako ženske in moški rešujemo probleme in kako se takrat odziva naš živčni sistem?

Ženski princip delovanja je v pretežno prevladujočem parasimpatičnem načinu delovanja avtonomnega živčnega sistema (AŽS). Za razliko od moškega principa delovanja, ki je v pretežno prevladujočem simpatičnem načinu delovanja AŽS.

Kadar nas nekaj ovira ali omejuje morda celo ogroža nas občutek nemoči spravlja v akutno ali kronično stanje stresa. Velika razlika je med kroničnim stanjem nemoči in akutnim stanjem nemoči.

Nemoč ustvarja potrebo po sistemu zaščite s senzorno motorno amnezijo (SMA), s senzorno motorno odtujenostjo (SMO) in s senzorno motorno iluzijo (SMI), da se lahko popači čutenje sebe od znotraj ter vpliv okolja od zunaj.

Akutni stres je vzpostavljen z namenom urediti vzroke za nemoč, imenujemo ga tudi eustres. Kronični stres je stres, ki ne uredi vzrokov za nemoč in ga imenujemo distres.

Eustres aktivira simpatičen odziv AŽS, ki traja dokler s kinetično energijo ne uredimo vzrokov za stres. Takrat se simpatični način delovanja avtonomnega živčnega sistema spremeni v parasimpatičnega in tak ostane do novega problema.

Takšno akutno stanje nemoči je kratkotrajno in vedno pomembno za ohranitev homeostaze v posamezniku ter omejitev jakosti premočnih čustev ter njihovega vpliva na vedenje in učinkovitost delovanja. Tako ni nobene potrebe po razvoju SMA, SMO in SMI, kajti posameznik lahko z eustresom izpolni potrebe in želje za ureditev stanja na njemu dostopen način.

Distres se razvije iz neučinkovitega eustresa, kadar posameznik ne more urediti tistega kar ga moti, ovira, omejuje in ogroža na določenem področju njegovega življenja, čeprav uporabi vso razpoložljivo energijo, znanje in sposobnosti.

Kronično stanje nemoči, pa se tudi po bolj ali manj uspešni ureditvi vzroka za stresno stanje posameznika, ne vrne v homeostazo, temveč vzdržuje kronično nepravilno delovanje avtonomnega živčnega sistema s prevladujočim simpatičnim odzivom in potlačitvijo ali odsotnostjo parasimpatičnega odziva.

Tako razvije občutek nemoči, ki je na začetku akuten, tako nastanejo močna čustva  in razvoj sovraštva do problema, ki je na videz nerešljiv in ga spravlja v distres. To posameznika prisili v uporabo potencialne energije sovraštva, ki jo spreminja v kinetično energijo s katero vpliva na problem.

SMA, SMO in SMI se ustvarijo le prehodno, ko se mora posameznik pomiriti z začasno popačitvijo delovanja senzorno motorne povratne zanke. Ko se posameznik in okolica vrneta v  parasimpatično stanje po ureditvi vzrokov za problem se SMA, SMO in SMI razgradijo v potencialno energijo, ki je učenje iz neprijetne izkušnje ter ustvari pogoje za moč izhoda iz nemoči. Tako se dviguje čustvena zrelost in učinkovitost, ki skozi akutni stres opravi stres test, ki je sestavni del življenja ter omogoča stalni napredek v osebnostni rasti.

Kadar distres prisili posameznika, da zaradi prenizke čustvene zrelosti in učinkovitosti ostane v nemoči, se ta spreminja v sovraštvo, ki spremeni njegovo funkcijo, ki posledično deformira strukturo, to je posledica nereda v posamezniku oz. stanje entropije. Telo se deformira, da ustreza funkciji, ki jo narekuje okolje, preoblikuje ga zadržana ali potlačena potencialna energija, ki je ne sme ali ne more izraziti v okolje, da bi spremenil svoj vpliv ter tako dosegel spremembo vedenja okolja do sebe. Del previsoke potencialne energije nemoči se vloži v ločenost med zavestjo in telesno podzavestjo ter razvije kroničen sistem SMA, SMO in SMI.

Presežek potencialne energije pa porabi za umirjanje notranjega intuitivnega stanja ter povečuje učinkovitost potrebnih vedenj, ki ustrezajo okolju in tako nezavedno krepi potrebne strukture v možganih, ki ga vedno bolj usklajujejo z okolico. Običajno to imenujemo prihajanje k pameti, umirjanje in prilagajanje. Okolica lahko tako ostane enaka, posameznik pa se v nasprotju s strukturo spremeni ter tako spremeni tudi svojo funkcijo vznemirjajočega vpliva na okolico.

Na tem principu se razvije otrok, ki ima razvito strukturo in s tem funkcijo primerno potrebam družine, namesto bi se razvijal v neodvisno in avtentično osebo, ki temelji na prednikih in hkrati razvija primerno širino in globino razvoja in vpliva z višjo čustveno zrelostjo in učinkovitostjo na okolico ter posledično sebe.

Distres je v bistvu nemoč some kot sistema treh podenot, kadar s svojim vedenjem in vplivom na notranji odziv ali okolico ne more urediti tistega kar ga moti, ovira, omejuje in ogroža. Tako se ustvari visoka napetost znotraj some. Kronične SMA, SMO in SMI onemogočijo pravilno delovanje strukture in s tem funkcije na okolico vplivati z akutnim eustresom ter preprečevati kronični distres. Posameznik je primoran nemoč sprejeti kot nesprejemljivo dejstvo. Vedno večja razlika med strukturo in funkcijo povzroči, da nemoč postane kronična ter vodi v kronične bolečine ali bolečine povzroča okolici.

Presežek neizražene energije se izrazi kot bolečina, ki je v bistvu kinetična energija, ki je nastala iz neizražene potencialne energije nemoči v procesu vnetja. Kronično povišana potencialna energija je vzrok za kronično povišano kinetično energijo, ki je tudi vzrok za kronične bolečine. S kronično bolečino, posameznik izraža kronično nemoč ker z njo ne ureja tistega kar ga ovira, omejuje, moti in ogroža. Na tak način ohranja delujočo strukturo bolečine, ki ustreza kronično toksičnemu okolju, kjer se funkcija posameznika ne sme ali ne more spremeniti v primeren način agresivnega vedenja za izhod iz kronične nemoči.

Petra Šmid Seljak,

učiteljica AEQ Odnosov 1 stopnje, učiteljica AEQ Dihanja 2. stopnje, učiteljica AEQ Metode 3. stopnje in učenka AEQ Metode 4. stopnje 3/5, terapevtka razvojno nevrološke obravnave, Bownova terapevtka

 

Objavi komentar