AEQ metoda®

Kaj je AEQ metoda?

AEQ metoda nas uči pomena zavestnega nadzora nad mišicami in s tem nadzora nad svojim gibanjem. Skozi zavestno urejanje gibanja izboljšujemo delovanje živčno mišičnega sistema in s tem kakovost svojega gibanja. Je zelo učinkovita in hkrati preprosta metoda učenja.

AEQ metoda v ospredje postavlja posameznika kot celoto. Posameznik ni le fizično telo, ni le fizična podoba telesa v ogledalu. Posameznika poleg fizičnega telesa določajo tudi njegove misli, čustva, dejanja. To celoto AEQ metoda poimenuje SOMA. SOMA ima možnost in sposobnost spreminjanja v okviru samozavedanja – spreminjamo lahko le tisto, česar se zavedamo.

Ponovnega čutenja in zavedanja lastnega telesa se učimo s pomočjo AEQ vaj. Za njihovo izvajanje potrebujemo le energijo, čas in pozornost.

Prekratke mišice in s tem zakrčeno telo nam povzročajo togost in s tem bolečine. Vse to vodi v številne bolezni sodobnega časa. Z večanjem zavestnega nadzora nad gibanjem telo sproščamo s tem, da podaljšujemo prekomerno napete mišice, povečujemo občutenje in s tem v telo vnašamo ravnovesje. S pozornim učenjem AEQ vaj vplivamo na učinkovitost, usklajenost in ritem gibanja pri vsakodnevnih aktivnostih.

Kako delujejo AEQ vaje?

Učenje AEQ vaj omogoči razumevanje vzrokov za zakrčenost mišic v telesu, ki so lahko fizične ali čustvene narave.

Ko smo izpostavljeni nekemu dogodku, odreagiramo s celim svojim bitjem. Če na primer pademo, pri padcu skrčimo mišice v telesu. S tem ni nič narobe. Narobe je, če po tem, ko se poberemo in saniramo morebitno poškodbo, mišice v telesu ostanejo zakrčene. To pomeni, da se je zavestni nadzor nad mišicami zmanjšal, gibi so se avtomatizirali.

S pomočjo vaj se učimo odkrivati in razumeti tudi čustvene travme iz preteklosti, zaradi katerih se mišice skozi podzavestne odzive skrajšajo in kronično zakrčijo. Tako dolgotrajno stanje zakrčenosti mišic zmanjša in avtomatizira zavestni nadzor nad gibi in mišicami, kar povzroča gibalne ter čustvene omejitve.

V toku življenja tako sčasoma izgubimo zavedanje, da lahko sami vplivamo na izboljšanje svojega gibanja in s tem trajno odpravimo bolečine ter gibalne in čustvene omejitve.

Z AEQ vajami se učimo zavestnega krajšanja in daljšanja mišic, ki pri gibih sodelujejo, s tem  pa urejanja celotnega gibanja svojega telesa. Z izvajanjem vaj povrnemo izgubljeni zavestni nadzor nad mišicami in usklajenost gibanja brez neprijetnih napetosti in bolečin.

Kot pri vsakem pravem učenju potrebujemo za spremembe dovolj časa, pozornosti in energije, da postopoma izboljšamo držo, dihanje ter samozavedanje.

Senzorično motorična amnezija (SMA)

Danes vemo, da na stalne dražljaje iz okolja naš čutno gibalni oz. senzorično motorični sistem (SMS) odreagira s celostnimi gibalnimi vzorci. To so specifični mišični refleksi, ki se sprožajo neprestano ter povzročajo stalno mišično napetost, ki ni pod našim zavestnim nadzorom. Težava nastopi, ko ti refleksni odzivi postanejo tako močna navada, da postanejo nehoteni in preidejo v naš podzavestni del možganov. Posledice so togost, okorelost, bolečine, zmanjšana gibljivost in končno zdrs v bolezni sodobnega časa. Tako se nehamo svobodno gibati.

Govorimo o fiziološkem ter funkcionalnem odzivu na stres ali težke dogodke. To so obrambni odzivi, s katerimi ščitimo našo notranjost, kadar je to potrebno. Kadar ti odzivi preidejo v tako močno navado, da so ves čas nezavedno aktivirani, ob premikanju določenih mišic nimamo več občutka in nadzora nad tem, kako jih premikati. Sčasoma izzvanih refleksov, ki povzročijo stalno mišično napetost v našem senzorično motoričnem sistemu ne moremo več sprostiti hote, naj se še tako močno trudimo. To stanje izgube občutenja lastnega telesa imenujemo senzorično motorična amnezija (SMA) oz. čutno gibalna izguba spomina. Ko nastopi SMA, živčno mišičnega sistema ne moremo več zavestno nadzirati niti občutiti, saj se kronična mišična napetost aktivira v centralnem živčnem sistemu, ki ni pod našim zavestnim nadzorom. Do največjih izgub mišičnega spomina pride v osrednjem delu telesa, tam kjer je medenica povezana s prsnim košem.

Membrana

Vsak organizem obdaja membrana, ki ga loči od okolja in določa njegov individualni obstoj. Znotraj membrane poteka vsa izmenjava energije in snovi z okoljem. Membrana omogoča energijski obstoj organizma. Zdravje in učinkovitost organizma ter njegovo normalno delovanje so odvisni od selektivne prepustnosti membrane. Poenostavljeno rečeno  – membrana dovoljuje vstop hrani in izstop odpadkom.

Pri človeku je membrana sestavljena iz kože, podkožnega maščevja, mišic in fascije. Mišice, ovite v fascijo, so bistveni del membrane, ovijajo celotno telo in kot koža na vrhu, igrajo pomembno vlogo v zaznavanju dogajanja znotraj in zunaj membrane. Koža in čutni organi imajo vlogo zaznavanja dražljajev, ki prihajajo iz okolja, prečno progaste mišice s fascijo s proprioreceptorji pa v zaznavanju impulzov iz notranjosti telesa. Obstajajo tudi notranje membrane, ki ločujejo notranje dele organizma – membrani, ki ločujeta prebavni sistem in dihalni sistem.

Povezanost funkcionalne membrane z zavestnim delom možganov, torej umom, najbolje opišemo z delovanjem dražljaja na membrano tako, da sproži občutek v membrani. Ta občutek se po senzornem delu živčevja prenese v zavestni del možganske skorje, tam se zavemo dražljaja, njegove smeri in jakosti. To velja za dražljaje iz zunanjosti organizma in za dražljaje iz notranjosti proti membrani. Dogajanje na površinski membrani telesa se odraža na površini možganov, na možganski skorji, kjer se zaznavanje začne.

Veliko dogodkov ne doseže naše zavesti. Večinoma se zavemo občutkov, ki so dovolj močni, da dosežejo našo zavest in s tem  našo pozornost. Kadar občutki prihajajo iz notranjosti telesa, se jih zavemo šele, ko se dotaknejo mišičnega sistema. Zaznavanje ni odvisno od napetosti mišic, vendar napetost mišic močno vpliva na občutek, ki ga ta dražljaj ustvari. Tako pridemo do problema prekomerno napetih mišic, ki popačijo zaznavanje občutkov iz sistema. To velja tudi za dražljaje, ki prihajajo iz okolja. Tudi ti morajo biti dovolj močni, da jih membrana zazna in sproži zavedanje dogajanja.

AEQ vaje delujejo na zmanjšanje nepotrebnih napetosti mišic in s tem izboljšujejo spremembo dražljajev v občutke. Ne pozabimo, da je napetost mišic v membrani potrebna zato, da zdržimo pritiske, ki nam jih prinašajo vsakodnevni življenjski izzivi. Dolgotrajna napetost in nezmožnost zavestne sprostitve mišic vodita v senzorno atrofijo, ki jo povzroča senzorično motorna amnezija (SMA). Senzorna atrofija je zmanjšanje prenosa dražljajev v občutke, ki se prenašajo v možgansko skorjo in z ukazi iz zavestnega sprednjega dela možganske skorje preidejo v željeno gibanje skozi membrano. Vpliv AEQ vaj na delovanje človeka kot organizma, obdanega z membrano, je v izboljšanju komunikacije med membrano in zavestnim nadzornim sistemom – možgani.

Krajšanje in daljšanje mišic

Svoje zavedanje širimo in spreminjamo s širjenjem in spreminjanjem zavestnega mišljenja, uma. Um razvijamo in spreminjamo z učenjem, uporabo domišljije in neprestanim raziskovanjem. Ker sta um in telo neločljiva, somatska celota, s spreminjanjem in prilagajanjem uma posledično vplivamo tudi na čutenje in gibanje telesa.

Vsa navodila za premikanje mišic nastanejo v zavestnem delu možganske skorje na podlagi občutkov, ki jih preko senzornih dražljajev možgani prejemajo iz telesa. Za vsak zavesten gib potrebujemo usklajeno delovanje mišic. Da lahko izvedemo natančen, usklajen in usmerjen gib, se morajo mišice na eni strani skrčiti, na drugi strani pa primerno podaljšati. Za takšno gibanje potrebujemo zavestno občutene mišice, ki niso ujete v začaranem krogu senzorično motorne amnezije (SMA).

Težava nastopi, kadar mišičnih skupin ne znamo hotno občutiti. Takrat mišične skupine med gibanjem ne opravljajo več svoje vloge krajšanja in daljšanja, temveč ostanejo trajno skrčene in se ne podaljšujejo več na primerno dolžino. Takrat jih na silo raztegujemo in si s tem povzročamo bolečine.

Kratkoročno takšno stanje rešujemo s povečanjem napora, kar bolečino še dodatno okrepi. Tako gibanje postaja vse manj usklajeno, izgubi lahkotnost, ne teče gladko. To povzroči bolečine, okorelost, poškodbe in splošno izčrpanost. Izguba lahkotnosti, uglašenosti in  učinkovitosti vodi v kronično napeto telo, kronične bolečine in upad volje do življenja.

Mišični refleksi

Centralni živčni sistem je odgovoren za fiziološko delovanje telesa. Mišični refleksi, ki izhajajo iz centralnega živčnega sistema in povzročajo senzorično motorno amnezijo (SMA), se pojavljajo v zelo specifični obliki. Thomas Hanna (utemeljitelj somatike) je opredelil tri tipične refleksne odzive: refleks rdeče luči, refleks zelene luči in refleks travme. Vsi trije odzivi imajo prilagoditveno nalogo v odzivanju na stres. Ti posebni refleksni celostni vzorci gibanja odražajo naše odzive na stres in težje čustvene dogodke tako, da zakrčijo mišice v telesu. Posledično pride do SMA, ki vodi v večino nepravilnosti v delovanju senzomotoričnega sistema v  telesu. Nehoten in stalno aktiviran centralni živčni sistem vpliva na prekomerno delovanje hormonskega sistema, ta nato poruši delovanje imunskega sistema in to vodi v bolečine, bolezni in neprijetna čustvena stanja, ki močno slabšajo kvaliteto življenja.

Refleks rdeče luči aktivira strah. Pravi nam: »Ustavi se! Umakni se!«. Poteka po celotni sprednji strani telesa. Svojo aktivacijo začenja zgoraj na obrazu in nadaljuje pot navzdol čez vrat, prsni koš in trebušne mišice, čez stegna spredaj do stopal. Je varovalni refleks, ki je namenjen obrambi pred nevarnostjo ali nenadno spremembo. Težaven postane, kadar je dalj časa aktiviran brez naše zavestne kontrole. Vodi v starikavo držo, nagnjeno naprej s povečano kifozo v vratnem delu hrbtenice in glavo potisnjeno močno naprej. Stegni sta stisnjeni, nogi v poziciji črke x s pokrčenimi koleni ter stopali obrnjenimi navznoter.

Refleks zelene luči aktivira akcija. Pravi nam: »Pojdi naprej! Bori se!«. Poteka po celotni zadnji strani telesa in se aktivira že v zgodnji dobi razvoja kot Lendav refleks. Kot odgovor na silo težnosti se aktivirajo mišice potrebne za stojo in hojo. Aktivira se zgoraj na obrazu, čeljust potisne naprej, glavo dvigne, ramena potisne nazaj, zravna trup, boke potisne naprej. Noge prekomerno iztegne in stopali obrne navzven.

Ne pozabimo, da se refleksi sprožajo na nezavedni ravni možganov v možganskem deblu, v delu, ki se je evolucijsko razvil najprej in ni pod našo zavestno kontrolo, kot je to v možganski skorji, ki je odgovorna za zavestni nadzor hotnih gibov. Pravzaprav si sami nezavedno povzročamo bolečino. Za sprožitev obeh refleksov je potrebna energija; za napete mišice potrebujemo več kinetične energije kot za sproščene. Refleks rdeče luči nas usloči naprej in ustavi, refleks zelene luči pa nas usloči nazaj in potiska v dejavnost. Refleksa sta v ravnovesju in sta kot prilagoditvena refleksa na vsakdanji stres, ponavljajoče se gibe in držo ter močne čustvene dogodke potrebna za življenje in razvoj. Prvi se odziva na negativni stres »distres« in nas ustavi, drugi se odziva na pozitivni stres »eustres« in nas naredi odločne. Oba refleksa sta hkrati močna povzročitelja pomanjkanja zavestnega nadzora nad mišičjem telesa in z neprekinjeno in podzavestno mišično napetostjo povzročata SMA. Ko skozi gib mišico ponovno ozavestimo in občutimo skozi nežno pendikulacijo (pretegovanje, raztegovanje), SMA izgine in naše telo se osvobodi bolečin in napetosti, ki dolgoročno vodijo v obrabo mišično skeletnega sistema ter hujše telesne in čustvene bolezni sodobnega časa. 

Refleks travme je odziv telesa na poškodbo, nesrečo, močna čustva, dolgotrajno obremenitev ali prežečo nevarnost. Lahko je posledica nesimetrične obremenitve telesa ali prilagoditve prisilni drži pri delu in športu. Poteka po eni strani telesa in povzroči nagnjenost trupa v stran. Bolečina aktivira mišice trupa na strani poškodbe ter skrči mišice tako, da zavaruje poškodovano, boleče mesto. Je prilagoditveni odziv na bolečino, ko telo odreagira z umaknitvijo in zavarovanjem ogroženega dela telesa. Skolioza je na primer posledica prilagoditve telesa na težje telesno ali čustveno doživetje. Pogosta posledica je tudi ukleščenje išiadičnega živca. Nezavedno aktivirane mišice refleksa travme dvignejo bok in približajo ramo in rebra na eni strani. Glava se v želji po izravnavi telesa v gravitaciji nagne kot protiutež na drugo stran, večina teže se prenese na eno nogo. Tako dobimo neenakost med levo in desno polovico telesa, ki je posledica SMA.

Entropija

Za usklajeno in urejeno človeško gibanje je potrebno dovolj dobro nadzorovati in občutiti lastno telo, to pa je mogoče le, če sta telo in zavestno mišljenje, torej um medsebojno povezana. Človeško telo je sistem, del tega sistema je živčno mišični sistem. Tudi posameznik kot celota oziroma SOMA je sistem. Pogoj za učinkovitost in napredek vsakega sistema pa je urejenost.

Pri človeku se urejenost in kompleksnost povečujeta od spočetja naprej. Večja kot sta njegova prilagodljivost in uporabnost, večja je njegova kompleksnost. Urejenost povečuje uporabo kompleksnosti. S povečevanjem urejenosti se uporabnost kompleksnosti veča, z zmanjševanjem urejenosti pa manjša. Težnjo k urejenosti in usklajenosti ter nenazadnje sposobnost  samouravnavanja, ki jo imajo vsi naravni sistemi, tudi človek, imenujemo sintropija.

Ker pa naravni sistemi ne delujejo izolirano eden od drugega, temveč tako ali drugače vplivajo eden na drugega, je zmožnost njihovega samouravnavanja omejena. Tako je vsak sistem neizogibno podvržen postopnemu razpadu, razkroju ali entropiji. Entropija sčasoma premaga vsak, še tako urejen sistem, ki prej ali slej preide v manjšo urejenost in stremi proti kaosu kot obliki popolne neurejenosti. Večja kot je urejenost manjša je entropija. Večja kot je neurejenost, večja je entropija, ta pa se s časom le povečuje.

Človek lahko vpliv entropije svojega telesa bistveno upočasni in nadzoruje, ne more pa je ustaviti. Upočasnitev lahko izvedemo samo z zavestnim delom uma, ki zmore ob učenju in raziskovanju povečati urejenost živčno mišičnega sistema.

Nekako po tridesetem letu starosti začne volja do učenja upadati, ker se ne učimo več novih stvari, nehamo zoreti, domišljija in želja po raziskovanju v perspektivi časa, ki nam ostaja, začneta usihati. A če z učenjem nadaljujemo in ohranjamo oziroma povečujemo urejenost našega sistema, na vseh področjih življena postajamo boljši ne glede na kronološko starost. To je način, da omejimo, upočasnimo vpliv entropije.

Z vidika človeka je glavna posledica zmanjševanja učenja in tudi časa, ki ga v življenju namenimo raziskovanju, zmanjšanje sposobnosti daljšanja mišic. Usklajenost delovanja mišic, ki se med gibanjem krajšajo in daljšajo, se zmanjšuje. Tako počasi prihaja do neurejenosti in neusklajenosti pri gibanju, kar posledično vodi k zmanjšanju sposobnosti za delo, šport in druge življenjske aktivnosti. Entropija zahteva svoj davek. Če stanja ne uredimo, nas vse močneje spremljajo neprijetnosti, fizične in čustvene bolečnine. Kakovost življenja se zmanjša.

Ko se težave začnejo, jih običajno najprej prezremo, pozornost preusmerjamo drugam, zavedno ali nezavedno izklapljamo občutke, ki prihajajo iz telesa. Če vzrokov in sporočil vedno bolj neprijetnih občutkov v življenju ne prepoznamo, se z njimi sprijaznimo ali jih namenoma prezremo, ustvarimo pogoje za razvoj kroničnih bolečin ter z njimi povezanih kronično napetih mišic, preobremenitev vezivnega tkiva, sklepov ter čustvene ujetosti v dogodke preteklosti ali sedanjosti.

Bolečina je znak, da z nami nekaj ni v redu, a tudi opozorilo, da je naš sistem pod vplivom prevelikega nereda v telesu. Nered se nato iz telesa širi tudi na našo okolico, pademo v začaran krog, celo spiralo, ki se odvija navzdol. Bolečina nam pravi: »Vzemi si čas, ustavi se, opazi, prouči, spremeni, izboljšaj, povečaj urejenost in tako zmanjšamo entropijo!«

[ls_content_block slug=”opozorilo” para=”paragraphs”]